hmeljOPIS:
Poimenovanje: tudi »hmelj v prahu«

Botanika:Uporablja se storžke rastline Humulus lupulus, ki je vzpenjava trajna zel z moškimi in ženskimi cvetovi na ločenih rastlinah, zraste pa do višine 8 m. Doma je v Evraziji in Severni Ameriki, pridelujejo pa jo po vsem svetu.

Zgodovina in/ali folklora: Stara ljudstva so hmelj uporabljala kot tonik. V Anglijo so ga v 16. stoletju prinesli Nizozemci. Njegovo ime najverjetneje izvira iz indoevropske besede haoma, iz katere prihaja tudi soma, pomeni pa »opojno pijačo«. Hmelj se uporablja predvsem v pivovarstvu.

Izdelki in biokemija: Hmelj vsebuje β-sitosterol, estradiol, stigmasterol in estron. Poleg tega vsebuje še številne druge snovi, za katere je znano, da učinkujejo pomirjujoče oziroma sproščujoče. Zlasti ko je hmelj še povsem svež, vsebuje tudi rastlinske hormone, ki so podobni estrogenom.

Botanični izvleček vrste Humulus lupulus
Raziskave so pokazale, da imajo izvlečki hmelja številne biološke učinke, med drugim delujejo protimikrobno, zlasti zahvaljujoč grenkim kislinam (predvsem lupulonu in humulonu), med katerimi so najbolj hidrofobne tudi najbolj aktivne.

UPORABA:
Hmelj je protimikrobno adstringentno vlažilno sredstvo. Uporabljamo ga v balzamih in tonikih za kožo.

Botanični izvleček vrste Humulus lupulus
Tradicionalna raba: Je antiseptik in pomaga pri celjenju ran. Nekatere izvlečke se kot vlažilno sredstvo uporablja v izdelkih za nego kože (predvsem v Evropi, kjer velja, da hmelj mehča kožo).

TOKSIKOLOGIJA:
Draži kožo in je alergen (pri človeku povzroča zaradi cvetnega prahu, ki ga vsebuje, kontaktni dermatitis).

O varnosti uporabe v kozmetiki ni ocene panožnega sveta.