vrtni timijanOPIS:
Botanika: Obstaja veliko vrst in sort timijana (približno 100 do 400), najpogosteje pa se uporablja vrsta Thymus vulgaris. Ta je pokončen zimzelen grmiček s številnimi belkastimi stebli, prekritimi z dlačicami, in z olesenelimi šopastimi koreninami. Zraste do 45 cm visoko. Doma je v Sredozemlju (Grčija, Italija in Španija), njegova pridelava pa je razširjena v Franciji, Španiji, Grčiji, na Portugalskem in v ZDA.

Zgodovina in/ali folklora: V srednjem veku so verjeli, da bo vejica timijana vitezu, ki jo prejme, dala pogum, izročila pa mu jo je njegova dama. Reči nekomu, da diši po timijanu, je veljalo za prijazno gesto. Grki in Rimljani so v svojih sobah za dezinsekcijo zažigali velike količine timijana. Grki so ga gojili tudi v čebeljih vrtovih, da je dal okus medu, Rimljani pa so ga uporabljali pri izdelavi sirov. Zasajen je bil tudi v srednjeveških samostanskih vrtovih.

Izdelki: Timijanovo olje se navadno pridobiva iz vrste Thymus vulgaris, in sicer z vodno-parno destilacijo njegovih posušenih ali napol posušenih listov in cvetov. Kupiti je mogoče dve različni vrsti timijanovega olja iz iste rastline, rdeče in belo olje.

Rdeče timijanovo eterično olje in belo timijanovo eterično olje
Rdeče timijanovo olje je nerafiniran destilat z višjo vsebnostjo olja. Belo timijanovo olje se proizvaja s ponovno destilacijo rdečega, vsebuje pa manj olja. Vrednost timijanovega olja je v največji meri odvisna od njegove vsebnosti fenolov. Rdeče timijanovo olje jih vsebuje več, zato je tudi dražje.

Biokemija: Vrtni timijan vsebuje 0,8–2,6 % hlapnega olja, ki ga sestavljajo zelo različne količine fenolov, monoterpenov, ogljikovodikov in alkoholov (npr. lianlool, α-terpineol, tujan-4-ol, med katerimi je vsak lahko glavna komponenta in lahko predstavlja do 80 % ali še večji delež hlapnega olja). Glavna fenolna sestavina vrtnega timijana je najpogosteje timol, karvakrol pa je le obstranska komponenta. Med drugimi sestavinami, ki so prisotne, so še tanini, flavonoidi, hidroksijasmon glukozid, acetofenon glikozidi, polisaharidi ter kofeinska, rožmarinska, labiatska, ursolna in oleanolna kislina.

UPORABA:
Timijanovo olje (eterično olje Thymus vulgaris)
Raziskave kažejo, da je timijanovo olje močan fungicid in antibiotik. Njegova protimikrobna aktivnost je predvsem posledica timola in karvakrola, pri čemer je prvi učinkovitejši. Olje je poleg tega protivirusno. Timijanova najbolje raziskana lastnost je antioksidantno delovanje njegovega hlapnega olja oziroma njegovih glavnih sestavin. Lovljenje prostih radikalov varuje proti poškodbam DNK. Raziskave so potrdile antioksidantno delovanje timijanovega olja in timola na prekajeni svinjini. Antioksidant je tudi labiatska kislina, ki je prav tako timijanova sestavina.

Kot del vročih kopeli se ga uporablja za blaženje bolečin v sklepih, hrbtu in stegnih. Timijanove kopeli naj bi pomagale tudi pri z revmo povezanih težavah, podplutbah, otekanju in zvinih. Mazilo iz timijana se je nekoč uporabljalo za blaženje pasovca. Uporablja se tudi kot dezodorant in lokalni anestetik.

Timijanovo olje nastopa kot sestavina zobnih past, mil, detergentov, krem, losjonov in parfumov (pri čemer je najvišja znana koncentracija rdečega olja v kakšnem parfumu 0,8 %).

TOKSIKOLOGIJA:
Za rdeče timijanovo olje velja, da ne draži človeške kože, ne povzroča preobčutljivosti in ni fototoksično, da pa v nerazredčeni obliki zelo draži kožo miši in zajcev.

Timijanovo olje povzroča rahlo lokalizirano vzdraženost kože.